Gostota tkanine je običajno izražena z gostoto osnove in gostoto votka. Gostota osnove se nanaša na število niti na enoto dolžine v vzdolžni smeri tkanine, medtem ko se gostota votka nanaša na število niti na enoto dolžine v prečni smeri. Večja gostota tkanine pomeni gostejšo razporeditev preje, kar ima za posledico trdnejšo in trpežnejšo tkanino, čeprav je lahko zračnost relativno zmanjšana. Tkanine z visoko-gostoto nudijo zaradi tesnejših niti boljšo odpornost proti obrabi in pokritost, zaradi česar so primerne za vrhnja oblačila, hlače ali-srajce višjega cenovnega razreda. Tkanine z nizko -gostoto so s svojo redkejšo prejo lažje, mehkejše in bolj zračne, zaradi česar so primerne za poletna oblačila, posteljnino ali lahke srajce. Gostota vpliva tudi na krčenje, draperijo in končno obdelavo oblačil, zato je med načrtovanjem in proizvodnjo potreben skrben nadzor.
Gostota tkanine se običajno prilagodi s številom preje in strukturo tkanja. Uporaba finejše preje poveča število preje na enoto površine in tako poveča gostoto tkanine. Različne metode tkanja, kot so keper, platno vezavo ali saten, prav tako vplivajo na zaznano gostoto in otip površine tkanine. S pravilno zasnovo gostote je mogoče doseči ravnovesje med udobjem, vzdržljivostjo in estetiko.