V zgodnjih fazah razvoja tkanin so ljudje uporabljali naravna vlakna, kot so bombaž, lan in živalska dlaka, za tkanje in šivanje za toploto in zaščito ter tako ustvarili najbolj primitivna oblačila. S pojavom tehnik predenja in tkanja so se ljudje naučili predelati vlakna v prejo in jih nato tkati v tkanino, kar je zaznamovalo razvoj proizvodnje tkanin od preprostih naravnih materialov do organiziranega tekstila. Pojav tehnik barvanja je tudi omogočil, da tkanine niso bile le uporabne, ampak so postopoma pridobile tudi kulturno in estetsko vrednost.
Vrste in tehnike tkanin so se močno obogatile. Svila je dozorela na Kitajskem in se po svilni poti razširila v Evropo in zahodno Azijo; volnene tkanine so se v Evropi široko uporabljale in postale pomemben vir za oblačila in trgovino; bombažna tkanina se je pogosto uporabljala v Indiji in na Bližnjem vzhodu. Različne regije so razvile različne tehnike tkanja na podlagi svojih podnebnih in kulturnih značilnosti, medtem ko so se tehnike barvanja, tiskanja in vezenja še naprej izboljševale in postopoma spreminjale tkanine, ki presegajo njihovo praktično funkcijo, v simbole statusa, bogastva in umetnosti.
Kemična vlakna in mehanizirana proizvodnja so popolnoma spremenili podobo tkanin. Pojav sintetičnih vlaken, kot so poliester, najlon in akril, je naredil tkanine bolj trpežne, lažje za nego in cenejše. Funkcionalne tkanine, kot so nepremočljive, vetrovne in -odvajajo vlago, so bile obsežno razvite za izpolnjevanje potreb športov na prostem, industrijske zaščite in visoko-tehnoloških oblačil. Medtem je uporaba novih tehnologij, kot so digitalno tiskanje, lasersko rezanje in pametna vlakna, omogočila personalizacijo blaga in več-funkcionalnost, kar usmerja industrijo blaga k visoki natančnosti, visoki dodani vrednosti in trajnostnemu razvoju.